Svetlana Makarovič

Pesnica, mladinska pisateljica, igralka, ilustratorka in šansonjerka.
Svetlana Makarovič se je rodila 1. januarja leta 1939 v Mariboru.
V Sloveniji je znana avtorica za odrasle in mladinske naslovnike. Njena mladinska besedila so postala del sodobne klasike in mladinskega kanona, ki imajo posebno mesto v zgodovini slovenske mladinske književnosti. Makarovičeva je prejemnica številnih nagrad.
Svetlana se je rodila v Mariboru. V Ljubljani je končala srednjo vzgojiteljsko šolo in leta 1968 diplomirala na AGRFT. Nekaj časa je bila gledališka igralka, najprej v Mestnem gledališču, nato pa v Drami. Na začetku šestdesetih let 20. stoletja je začela s študijem različnih humanističnih ved (psihologija, pedagogika, etnologija in tuji jeziki), igrala klavir v kavarnah ter nekaj časa delala kot tajnica in vzgojiteljica otrok s posebnimi potrebami.

Leta 1970 se je odločila za pot svobodne književnice. Uradno se je upokojila leta 1997.
Poleg poezije in proze se je uveljavila tudi v radijskih in lutkovnih igrah za otroke ter dramah za odrasle. Ima eno najobsežnejših bibliografij med Slovenci (napisala je več kot 300 knjižnih del), poznana pa je tudi po številnih nestrinjanjih z družbenimi razmerami.
Družinsko življenje ji je tuje, bila je zaročena, a je zadnji trenutek preklicala poroko. Najdlje je živela z Gregorjem Strnišo. Po več selitvah (Jurklošter, Bohinjska Bela, Ljubljana) je zadnja leta živela bolj ali manj v samoti, zgolj v družbi hišnih mačk v Žabji vasi ob Sori v Poljanski dolini. Po dvomesečnem zdravljenju od decembra 2012 zaradi posledic možganske kapi živi v Centru starejših Trnovo, kjer po odloku ljubljanskega stanovanjskega sklada živijo večinoma zaslužni upokojeni meščani, ki jim vse stroške krije občina.
Pesnica za odrasle
Pesmi je začela objavljati v revijah in časopisih leta 1957. Prvo pesem V črnem tlaku je objavila v reviji Mlada pota (1952–1962), sicer pa je pesmi objavljala še v revijah kot so Naša sodobnost (1953–1963), Tribuna (1951–), Problemi (1972–1988), Perspektive (1960–1964), Sodobnost (1963–) in Dialog.
Leta 1964 je izšla njena prva pesniška zbirka Somrak; ta (tako kot vsa njena poezija iz druge polovice petdesetih let in zgodnjih šestdesetih) sledi prevladujoči usmeritvi tedanje slovenske lirike, tj. iz intimizma k modernizmu. V zbirki Kresna noč (1968) pa je že izražena njena izrazita osebna poetika, ki temelji na tradicionalnih pesniških sredstvih; ljudsko pesništvo ji predstavlja novo izražanje eksistencialne stiske sodobnega človeka. V začetku sedemdesetih let je njena poezija postala oblikovno strožja, v njej prevladuje tragičnobaladno razpoloženje (prim. izbor pesmi Bo žrl, bo žrt (1998). Ustvarjalni vrh je dosegla v zbirki Srčevec (1973) in antologiji Izštevanja (1977). Ena zadnjih pesniških zbirk, antologija pesmi Samost, je bila leta 2002 izdana v samozaložbi.
Pisateljica za mladino
Mladinska besedila je začela objavljati po letu 1970. V svojih proznih delih je oblikovala samosvoj slog, za katerega so značilne živali z izvirnimi imeni (coprnica Zofka, kokoška Emilija, pek Mišmaš idr.), s premišljenim značajem in z arhetipskim motivom odhoda od doma in ranjenega otroka (npr. v delu Potepuh in nočna lučka), otroka sirote (npr. Zajec gre na luno).
Svetlana Makarovič večinoma piše sodobne živalske pravljice, pravljice izvirnim glavnim mitološkim literarnim likom ter fantastične pripovedi (Haramija: 2005).
Sodobne živalske pravljice sta npr. slikanici Pekarna Mišmaš (1974) in Sapramiška (1976), zbirke Take živalske (1973), Mačja preja (1992) in Veveriček posebne sorte (1994). Njihovi protagonisti so živali, ki živijo v posebnem svetu in imajo podobne lastnosti kot ljudje ter tako tudi delujejo in govorijo. Pravljična resničnost ni idealizirana, saj so v njej tudi krute osebe, sebičneži, opravljivci, zavistneži in odrasli, ki omejujejo otroško razigranost, zato živali doživljajo tudi žalost, osamljenost in obup. Opazna novost njenih del je preseganje tabujev (npr. izločanje in spolnost).
Med pravljice s primarno mitološkim glavnim literarnim likom pa sodita Škrat Kuzma dobi nagrado (1974) in Coprnica Zofka (1989). Njene pravljice v svojem jedru opozarjajo na nerazumevanje in nesprejemanje drugačnosti.
Značilne fantastične pripovedi so dela Kosovirja na leteči žlici (1974), Kam pa kam, kosovirja? (1975) in Mi, kosovirji (1988); pripovedovalka se v njih postavlja na stran svobodnega bitja in nasprotuje pravilom in zahtevam avtoritet.
Nekaj njenih del, namenjenih otrokom, je bilo posnetih tudi na zvočne kasete – Pekarna Mišmaš (1976), Sapramiška (1986), Čuk na palici (1988), Mali kakadu (1989), Sovica Oka (1992) in druge.
V učnem načrtu za slovenščino (2011) so v prvem in drugem triletju predlagana naslednja besedila: Coprnica Zofka, Čuk na palici, Jazbec in ovčka, Jaz sem jež, Jutro, Kam pa kam, kosovirja, Kosovirja na leteči žlici, Miška spi, Papagaj in sir, Pekarna Mišmaš, Pismo, Pod medvedovim dežnikom, Prašičkov koncert, Razvajeni vrabček, Sovica Oka, Volk in sedem kozličkov, Zajček gre na luno.
Glasbenica
Izdala je več knjig šansonov, npr. Krizantema na klavirju (1990); z njimi je nastopala na avtorskih glasbenih recitalih za izbrano publiko. Tematika njenih šansonov je podobna kot v njenih pesmih, le da je predstavljena bolj humorno; dotika se sodobne družinske vzgoje, družabnih navad, moralnih norm in družbenih konvencij. Uglasbene šansone je nato v lastni pevski interpretaciji posnela na zgoščenke: Nočni šansoni (1983); Dajdamski portreti (1998), Namesto rož (1999), Pelin žena (1999).
Napisala je tudi besedila za popevke Mesto mladih, Na na na (Neca Falk), V Ljubljano (Marjana Deržaj) in za uvodno pesem filma Sreča na vrvici (Marjeta Ramšak).
Sodelovanje z LGL
Leta 1972 je bilo v Lutkovnem gledališču Ljubljana premierno uprizorjeno njeno delo z naslovom Sovica Oka. Največkrat igrana je njena lutkovna igra Sapramiška, ki je bila prvič uprizorjena 17. oktobra 1986. Svetlana Makarovič je sodelovala z LGL na več načinov – pisala in uglasbila je pesmi, pisala in prirejala je besedila, snovala likovno podobo lutk in scene ter odigrala katero od vlog. Sodelovala je pri enaintridesetih predstavah; gostovala je tudi v tujini (v Avstriji, na Hrvaškem, Italiji in v Mehiki).

Kritičnost do okolja
Svetlana Makarovič je izstopila iz Društva slovenskih pisateljev, ker ni temeljilo na umetniški kakovosti. Uprla se je uradnim založbam zaradi izkoriščanja avtorjev ter se zavzemala za socialne pravice svobodnih umetnikov. Bila je med pobudniki ustanovitve nove, pluralizmu odprte in samo književnosti posvečene revije (1980), vendar nato z Novo revijo, ki je začela izhajati 1982, ni sodelovala, češ da so aktualnapolitična in ideološka vprašanja iz nje izrinila umetnost. Svoje pesmi je prepovedala objavljati v antologijah in šolskih učbenikih, češ da so besedila, ki vsebujejo obliko erosa in tanatosa temačna in razlog za to, da mladi zasovražijo literaturo. Svojih del ne pojmuje kot narodno dobrino, ki je na voljo vsem, temveč kot zaščiteno avtorsko lastnino – tako nasprotuje komunistični paroli o umetnosti za vse ljudi. Zavrnila je uvrstitev v Antologijo slovenskih pesnic 2, ker meni, da je v njej glavno merilo spol, ne pa kakovost.
Kritičnost do svojega okolja tudi javno izraža s pisanjem, zlasti v kolumnah. Leta 2000 je odklonila javni sprejem Prešernove nagrade (finančno nagrado je sicer sprejela).
Slovenceljni
Svetlana Makarovič prepoznava podobo Slovencev kot ozkosrčno, primitivno, dvolično in servilno ter jih poimenuje z novorekom Slovenceljni. V satiričnih pesmih v zbirki Pesmi o Sloveniji za tuje in domače goste (1984) z duhovito ironijo razkraja mitizirano samopodobo Slovencev. Skozi travestijo popularne pripovedke o Martinu Krpanu in skozi aluzijo na Sveto pismo njihovo podobo prikazuje kot samoljubno, primitivno, navznoter agresivno in navzven naivno in se ji posmehuje tudi v šansonih, zbranih v Krizantemi na klavirju (1990).

Intervjuji
Svetlana Makarovič se izpostavlja s izjavami proti Rimskokatoliški cerkvi, na primer v intervjuju »Nekatere stvari je treba sovražiti« (Planet Siol.net 6.1.2012). Intervju je doživel odziv Sveta katoliških laikov Slovenije, ki so zahtevali pregon domnevnega sovražnega govora. Policija in tožilstvo sta to in več drugih ovadb proti Makarovičevi zavrgla.
Izpostavila se je tudi s svojo podporo za mnoge spornemu Zoranu Jankoviću, leta 2011 je bila v ospredju med vidnejšimi meščani, ki so ga na Magistratu prosili, da kandidira za župana Mestne občine Ljubljana, leta 2013 pa je izjavila, da »je iz Ljubljane naredil prelepo mesto – me ne zanima, kje je dobil denar, zaradi mene ga je lahko tudi ukradel«

Bibliografija
*Poezija za odrasle
Somrak (1964), Kresna noč (1968), Volčje jagode (1972), Srčevec (1973), Pelin žena (1974), Vojskin čas (1974), Izštevanja (1977), Pesmi (besedila sodobnih jugoslovanskih pisateljev – Svetlana Makarovič, Niko Grafenauer, Tomaž Šalamun; 1979), Sosed gora (1980), Pesmi o Sloveniji za tuje in domače goste (1984), Svetlana Makarovič, France Mihelič – Pesmi Svetlane Makarovič in Risbe Franceta Miheliča (1987), Krizantema na klavirju (šansonska besedila Svetlane Makarovič; 1990), Tisti čas (1993), Bo žrl, bo žrt (1998), Samost (2002).

*Proza za odrasle
Prekleti kadilci (2001), S krempljem podčrtano (2004), Saga o Hallgerd (2010).

*Odrska dela
Sovica Oka (1972; avtorica, uglasbitev pesmi in priredba), Hiša tete Barbare (1975; avtorica), Pekarna Mišmaš (1974; avtorica, priredba besedila), Igra o letu (1983; avtorica), Mačja prodajalna (1984; avtorica, glasba, vloga), Mrtvec pride po ljubico (1986; avtorica), Sapramiška (1986; avtorica, vloge /Sapramiška, Regica, teta Grizelda/, glasba), Mi, kosovirji (1988; avtorica, priredba besedila), Korenčkov Palček (1989; avtorica, vloge /Sapramiška, Kukavec, Regica, Belouška Jarmila/, glasba, likovna zasnova lutk), Gal med lutkami (1992; avtorica, likovna zasnova lutk, glasba), Medena pravljica (1994; režija, avtorica,vloge /Sapramiška, Regica, Zajček/, glasba, likovna zasnova lutk, likovna zasnova scen), Kokoška Emilija (1997; režija, avtorica, vloga /kokoška Kika/, glasba, glasbeni aranžma), Maček Mačkursson (1997; režija, prevod in priredba besedila, besedila songov in priredba islandskih glasbenih motivov, glasbena izvedba, vloge (Jartruda, Mačkursson, Gryla), Tacamuca (1998; (avtorica, glasba).

*Poezija za mladino
Maček Titi (1980), Gal v galeriji (1981), Dedek mraz že gre (1982), Krokodilovo kosilo: pesnitev – grozovitev (1983), Čuk na palici (1986), Črni muc, kaj delaš? (1987), Kaj bi miška rada? (1987), Poprtnjački (1988), Kaj lepega povej (1993), Show strahow: pesnitev grozovitev (1995), Veliki kosovirski koncert (2001), Strahec v galeriji (2003), Mačnice (2006), Coprniški muc: pesnitev coprnitev (2008).

*Poezija in proza za mladino
Kosovirja na leteči žlici (1974), Kam pa kam, kosovirja? (1975), Mačje leto (1987), Zajčkovo leto (1993), Mi, kosovirji (2009).

*Pripovedništvo za mladino

*Zbirke pravljic
Miška spi (1972), Take živalske (1973), Vrček se razbije (1975), Glavni petelinček (1976), Vrtirepov koledar: 1977 (1976), Pravljice iz mačje preje (1980), Mačja preja (1992), Smetiščni muc in druge zgodbe (1999), Svetlanine pravljice = Svetlana’s fairytales (2008).

*Slikanice
Zajček gre na luno (1973), Aladinova čudežna svetilka (1974), Pekarna Mišmaš (1974), Škrat Kuzma dobi nagrado (1974), Kam pa kam, kosovirja? (1975), Skozi mesto (1975), Sapramiška (1976), Mačja predilnica (1978), Gal v galeriji (1981), Črni muc, kaj delaš? (1987), Kaj bi miška rada (1987), “Poprtnjački” (1987), Medena pravljica (1995), Tacamuca (1995), Kokijeve pesmice in pobarvanke (1996), Maček Mačkursson (1997), Sovica Oka (1997), Pod medvedovim dežnikom (1998), Smetiščni muc in druge zgodbe (1999), Strahopetko (1999), Strahec v galeriji (2003), Živalska olimpijada (2004), Mali parkelj Malič (2005), Vila Malina (2005), Coprniški muc: pesnitev-coprnitev (2008), Replja (2008), Šuško in gozdni dan (2008), Kokoška Emilija (2009), Balada o Sneguročki (2012).

Avtorski prevodi in priredbe
Picko in Packo (prevod Buscheve slikanice Max und Moritz, Založništvo tržaškega tiska, 1980), Maček Mačkursson (prevod dela Jólakötturinn Hallveiga Thorlaciusa, Mladinska knjiga, 1997), Strahopetko (prevod dela Fünfter sein Ernsta Jandla, Mladinska knjiga, 1999).

Prevodi v druge jezike
Џуџето Кузма доби награда (prevod dela Škrat Kuzma dobi nagrado, Mladinska knjiga Skopje, Skopje, 2011. Prevod Darko Spasov, ilustracije Tomaž Lavrič).

Albumi
Pelin žena (skupaj z Dennisom Gonzalezom;1986), Nočni šansoni; Dajdamski portreti (1998), Namesto rož (1999).

Priznanja
Naziv častne meščanke Ljubljane (2011).
Nagrade:
• jugoslovanska nagrada Sterijino pozorje v Novem Sadu (1968)
• za pesniški list Vojskin čas (1973, 1975)
• jugoslovanska nagrada Zmajeve dječje igre (1975)
• nagrada Prešernovega sklada(za pesniški list Vojskin čas) (1976)
• Janusz Korczak Honour List (1987)
• Jenkova nagrada (1994)
• Častna lista IBBY (1994)
• Prešernova nagrada (2000)
• viktor za življenjsko delo (2002)
• Levstikova nagrada (za življenjsko delo) (2011)
• Zlatnik poezije (2012)
Odlikovanja
Zlati red za zasluge Republike Slovenije (2009).