RAJKO TOPOLOVEC  

Rajko Topolovec, zgodovinopisec, raziskovalec preteklosti in izumitelj, se je rodil 26. avgusta 1937 v Jastrebcih na Kogu. Že več kot petdeset let živi na Ptuju, nekaj časa pa je živel v Kidričevem. Nižjo gimnazijo je končal v Ormožu in Ljutomeru, srednjo tehniško šolo pa je obiskoval v Ljubljani. Postal je metalurg (1957). Zaposlil se je v tovarni glinice in aluminija v Kidričevem, ob delu pa se je dodatno izobraževal in postal inženir organizacije dela. Leta 1993 se je upokojil, vendar ga je nemiren duh gnal naprej in tako je postal najstarejši Slovenec, ki je opravil izpit za pilota motornega zmaja.

Za pisanje ga je navdušil nekdanji profesor in ravnatelj nižje gimnazije v Ljutomeru Jan Baukart in tako je Topolovec spisal knjižni prvenec Pot do kruha (1998). Sledila so dela Kraj prišlekov (2002), Vse je za povedati (2009), Ormoški Petriček (2012) in Podaljšano partizanstvo (2014).

V avtobiografskem delu Pot do kruha predstavi prvo tretjino svojega življenja. Pripoved se prične z njegovim prvim spominom, korakanjem nemške vojske mimo domače hiše, in se odvija do zaposlitve v Kidri-čevem. Opiše nam življenje za časa vojne. Spomni se rojaka Kerenčiča, predstavi oddajo davkov ter svoj interes za tehniko. Predstavi nam svojo družino. Ko so Rusi porinili Nemce v notranjost, se je moral Rajko z družino za nekaj časa, kot tudi drugi, preseliti v Medžimurje. Po vojni je prišel čas obnove požganin in ruševin. Pričel se je čas socialistične kolektivizacije posesti, Tita, ukinitve viničarstva (1953) na Slovenskem, elektrike na Kogu, pa tudi čas novitet, ki jih je prinesla vojna – plastike, kemikalij, široke uporabe novih kovin ter telekomunikacijskih aparatov. Tako se je Rajko lotil novih gradenj in potešil svojo tehnično naravo. Izdelal je radijski detektor, letalske modele, električne zvonce ter izvajal razne fizične ter kemične poizkuse (pokalni plin iz vode, izdelava smod-nika iz domačih surovin …).

V Kraju prišlekov predstavi drugo tretjino svojega življenja, deset let bivanja v samskem domu v Kidričevem (v tretjem nadstropju je izdelal dvocevni radio in varilni transformator, ki ga uporablja še danes), delo v Kidričevem v Tovarni aluminija Boris Kidrič, življenje na Ptuju ter čas do rušenja dimnika, presežnika med industrijskimi dimniki, simbola industrije na Dravsko-Ptujskem polju, in prispe vse do časa upokojitve.

Delo govori o zgodovini kraja Kidričevo in o času Avstro-Ogrske (Franc Jožef), velikonemških načrtih (Hitler) ter partizanskem gulagu (Tito), enem od velikih slovenskih grobišč, ki si jih je privoščil komunistični režim. Predstavi pa tudi nekaj svojih izumov, ki jih je izdelal kar v 3. nadstropju stanovanjskega bloka na Ptuju, avtoprikolico, betonski mešalec, kosilnico idr.

V delu Vse je za povedati nam avtor predstavi svoj rojstni kraj Sv. Bolfenk pri Središču (Kog), svojo potovanje v SZ (1975) ter Ameriko (1981). V drugem delu knjige sledi osem daljših prispevkov, ki so povezani z njegovim rojstnim krajem Kog. Predstavi  cerkev in njeno obnovo, posojilnico, Društva kmečkih fantov in deklet, Kerenčiča, prisilno kolektivizacijo (kolhoz) ter elektrifikacijo kraja. Kog je namreč dobil elektriko šele leta 1952 oz. na silvestrovo 1951. Pri sami priključitvi in zaključnih delih je sodeloval tudi Rajko, ki je pomagal očetu, vključenem v odbor za elektrifikacijo. Predstavi nam tudi življenje v internatu v Ormožu, na koncu pa poudari, da bi si kraj Kidričevo zaslužil spomeniško varstvo.

V Ormoškem Petričku opisuje dogajanje v ormoškem gradu med leti 1941 in 1945, v katerem so bivali in hirali otroci, odvzeti staršem iz kon-centracijskega taborišča Strnišče pri Ptuju. Gre za pripovedi sedmih otrok, preživelih taboriščnikov, ki so bili takrat stari med pet in dvanajst let. Delo je pomemben prispevek pri odkrivanju komunistične represije pri nas.

V Podaljšanem partizanstvu pa opisuje srečanje s križarji leta 1947 in srečanje z edinim še živečim križarjem. Naslov Podaljšano partizanstvo je izbral zato, ker je večina križarjev izvirala iz partizanskih vrst in so se v »zlati svobodi« upirali stalinizmu oz. socializaciji naših vasi po ruskem vzoru.

Je član Slovenskih aktivnih inovatorjev. Doma ima poleg ducata izumov tudi doma izdelano zračno plovilo, ultralahko letalo “Okjar”, ki čaka, da bo kdaj v Sloveniji zgrajen kakšen letalski muzej. Prvi leteči letalski model pa je izdelal že kot dijak leta 1952 v Ljutomeru. Medalje in pohvale prejema tudi na področju inovacij oziroma izumov, med njimi Srebrno plaketo občine Ormož (2010), srebrno priznanje ARCA za mini zložljivo motorno kolo (2008), prestižno nagrado budimpeštanske Genius Europe (2009), romunsko Asociatia Romania (2010), diplomo za intervalno elektronsko zvočno strašilo na vetrni pogon (2010) in nagrado Štajerske gospodarske zbornice (2012); leta 2013 pa je prejel tudi kogovsko Priznanje na tehnično inovativnem in literarnem področju.

Prispevke je objavljal v tovarniškem glasilu Aluminij, danes pa objavlja v različnih časopisih, revijah ter strokovnih publikacijah: letnem glasilu Zgodovinskega društva Ormož Zgodovinski zapisi, Večeru, Reporterju, Demokraciji, Družini idr. V svojem pisanju odstira drugo, zamolčano plat naše polpretekle zgodovine.