Zofka Kveder (poročena Jelovšek in Demetrović)

Pisateljica in publicistka.

Zofka Kveder se je rodila 22. aprila leta 1878 v Ljubljani, umrla je 21. novembra leta 1926 v Zagrebu.
Leta 1884 je Kvedrova začela obiskovati ljudsko šolo na Blokah. Šolanje je nadaljevala v Lichtenthurnovem zavodu v Ljubljani, končala pa ga je z dobrim uspehom leta 1893 v uršulinski šoli v Ljubljani. Decembra 1896 je dobila prvo službo pisarke v Kočevju. Tu si je pričela dopisovati z Vladimirjem Jelovškom, hrvaškim modernističnim pesnikom in kasneje zdravnikom, ki je čez nekaj let postal njen mož. V Ljubljani se je pričelo tudi njeno literarno ustvarjanje. Leta 1899 se je preselila v Trst. Tu je pričela prijateljevati s Franom Klemenčičem in Etbinom Kristanom, poleg tega pa si je dopisovala s švicarskim pisateljem B. Marquardtom, zaradi česar je konec avgusta 1899 odpotovala v Švico. Oktobra istega leta se je vpisala na univerzo v Bernu. Februarja 1900 se je preselila v Prago, kjer je začela korespondenco z Ivanom Cankarjem. Kvedrova je v pismih pisala, da je bilo prvo leto v Pragi srečno. Z Jelovškom sta dobila hči Vladošo, partnerski nesporazumi niso bili prepogosti in pisanje ji je dobro uspevalo. Težave so se začele, ko je odkrila, da ji Jelovšek ni zvest. Razmišljala je, da bi se razšla, vendar jo je prepričal, da ostane z njim. Avgusta 1903 sta se civilno poročila na praškem magistratu. Na enem izmed potovanj v Zagreb (1905) se je Kvedrova zaljubila v Krasa in postala njegova ljubica. Na prošnje Jelovška se je zopet vrnila v Prago in padla v depresijo. Maja 1906 se je cela družina preselila v Zagreb. Kljub temu da sta se z Jelovškom odtujila, je še drugič zanosila. Aprila 1907 se jima je rodila hči Maša, čez 4 leta pa še hči Mira. Leta 1912 se je preselila k Juraju Demeteroviću v Zagreb, s katerim se je že nekaj časa sestajala. V tem obdobju je zopet več objavljala. Zaradi protivladnega delovanja so Demetrovića leta 1914 zaprli. Ta čas je Kvedrova splavila že tretjega otroka, pred tem dveh ni donosila s prvim možem. Vojna se je kazala tudi v finančni stiski.

Februarja 1919 je v Pragi, kjer je študirala, umrla hči Vladoša, kar je Zofko Kveder zelo prizadelo. O Vladoši je začela pisati knjigo, vendar jo je kasneje zažgala. Naslednja leta je bolehala za različnimi boleznimi, prizadel jo je tudi odnos hrvaških literarnih kritikov, ki so se bolj kot z njenimi leposlovnimi deli ukvarjali z njeno fizično podobo in feministično aktivnostjo. Poleg vsega pa se je še Demeterovič, ki je po vojni postal eden izmed najpomembnejših hrvaških politikov, odločil, da ženo zapusti. Zofka Kveder njegove odločitve ni mogla sprejeti, zato je še tretjič poskušala narediti samomor z uspavali. Pravočasno so jo rešili, vendar si po tem ni več opomogla. 21. novembra 1926 je Zofka Kveder umrla. Za vzrok smrti je bila v uradni izjavi navedena srčna kap, vendar obstajajo teorije, da je naredila samomor. Pokopali so jo 23. novembra na Mirogoju v Zagrebu.

Literarno ustvarjanje
Zofka Kveder je ena izmed prvih slovenskih pisateljic (pred njo so ustvarjale Pavlina Pajk, Luiza Pesjak, Fany Hausman, Josipina Turnograjska, Marica Nadišek Bartol) in prva pisateljica uvrščena, v nacionalno zbirko Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev. Njena prva črtica (Kapčev stric) je bila objavljena v reviji Slovenka leta 1898, ki je bila tedaj še priloga Edinosti. Kratko prozo z žensko, kmečko, mestno, izseljensko tematiko in tematiko balkanskih vojn je objavljala v Slovenskemu narodu, Edinosti ter Domu in svetu in mnogih drugih časnikih – vsega 135 besedil. Njene prve pesmi in črtice so bile po večini dobro sprejete. Anton Aškerc ji je v Ljubljanskem zvonu sporočil, da si od nje v prihodnosti obeta dobre tekste, če bo še malo izboljšala tehniko. Kljub pohvalam je Kvedrova pesništvo kasneje povsem opustila in se pri literarnem ustvarjanju posvetila le prozi in dramatiki. Leta 1900 je v Pragi izdala zbirko črtic Misterij žene. Odtlej se je preživljala le s pisateljevanjem in urednikovanjem. Pisala je tudi v nemškem in hrvaškem jeziku ter sodelovala pri številnih nemških, čeških in hrvaških časnikih. Njen prvi roman nosi naslov Njeno življenje, izdala ga je v samostojni založbi leta 1914. To je tudi zadnje delo, ki ga je napisala v slovenščini. Kvedrova je izdala še roman Hanka (1938), ki je napisan v hrvaščini, in zbirke črtic Odsevi (1902), Iz naših krajev (1905) in Iskre (1905). Izdala je tudi zbirko enodejank z naslovom Ljubezen (1901) in drami Arditi na otoku Krku ter Amerikanci (1908). Po njeni smrti je bilo izdanih več zbirk objavljenih in še neobjavljenih črtic: Vladka in Mitka (1927), Vladka, Mitka in Mirica (1928), Veliki in mali ljudje, roman Nada in Moje deklice (1996).
Posvečala se je temam, ki se dotikajo ženskih vprašanj. Ženska je večinoma tudi glavna junakinja njenih del, največkrat nastopa kot mati . V številnih besedilih se avtorica posveča motivoma nosečnosti in rojevanja (Njeno življenje, Hanka, Misterij žene). Oboje je lahko predstavljeno tudi kot nekaj obremenjujočega. Tako na primer v romanu Njeno življenje porod za žensko predstavlja le trpljenje, rojstvo pa ni nobena odrešitev. Nekajkrat opozori tudi na problematiko umrljivosti pri porodu (romana Nada, Misterij žene) in smrti otrok (Njeno življenje, novela Tinka in Na kliniki). Zanimivo je, da liki mater v delih Zofke Kveder materinstva ne dojemajo vedno kot nekaj pozitivnega. Otroci jim v nekaterih delih predstavljajo stres, skrb, nezmožnost samostojnosti … (enodejanka Tuje oči in drami Amerikanci in Pravica do življenja). Mati mora trpeti in se odrekati svojim željam, kar pa ji ni težko narediti, da bo le otrok srečen (črtica Slikar Novak). Hkrati pa prikazuje tudi podobo hudobne matere, ki je egoistična in od sinov izsiljuje duhovniški poklic, hčere pa sili v poročanje s starimi ženini. V svojih delih omenja tudi problematiko detomora (črtici Na kliniki in Zločin) Tem podobam pa nasproti postavlja tudi ljubeče matere (Njeno življenje). Posebno pozornost avtorica v svojih delih namenja tudi odnosu med materjo in hčerjo (Hanka, Njeno življenje, Nada).

V romanu Hanka Kvedrova piše o potrebi žensk po družbenem udejstvovanju. Glavna junakinja si želi pomagati bolnim ljudem, starejšim ali sirotam, vendar njen mož tega ne razume in jo sili, da ostane doma. Veliko avtoričinih ženskih likov hrepeni po ljubezenski sreči, ki se nikoli ne izpolni (novela Gabrijela, roman Njeno življenje). Zaradi vseh stisk ženske v pisateljičinih delih pogosto zblaznijo. Pisateljica je v svojih delih govorila tudi o odnosu žensk do lastnega telesa in do spolnosti (Misterij žene). Njeni liki se tega sramujejo, česar pa ne moremo reči za Kvedrovo, ki v pismih prijateljicam nekajkrat piše o užitkih, ki ji jih prinaša spolnost. Omenja še problematiko prostitucije in posilstev (Nada), zakona brez ljubezni (Misterij žene), prezgodnje poroke (Pri zdravniku, Vera, Iz mirnega kraja) in zakona iz materialne koristi (Star papir, Jaz sem bogata). Prevedla je več čeških in hrvaških dram za slovenski oder, poleg tega pa je tudi slovenske tekste prevajala v nemščino.

Urednikovanje
Pri enaindvajsetih letih je v Trstu prevzela urejanje revij Edinost (časnik). Deset let (1904 – 1914) je urejela revijo Domači prijatelj, ki je izhajala v Pragi. Tu so objavljali Ivan Cankar, Vida Jeraj, Anton Aškerc, Etbin Kristan. Domači prijatelj je kot literarno-reklamno revijo izdajal lastnik tovarne žitne kave in drugih prehrambenih izdelkov, František Vydra. Časopisa ni bilo mogoče kupiti niti se nanj naročiti, brezplačno so ga dobili samo naročniki Vydrove žitne kave. Revijo je Kvedrova urejala vsa leta izhajanja. Leta 1906 prične urejati tudi hrvaško različico, ki so jo poimenovali Sijelo. V Zagrebu se je zaposlila v uredništvu dnevnika Agramer Tagblatt in urejala žensko prilogo Frauenzeitung, zanjo je napisala mnogo člankov in črtic. Od leta 1917 do 1920 je izdajala mesečnik Ženski svet, ki ga je leta 1918 preimenovala v Jugoslovansko ženo. Leta 1921 je izdala in uredila Almanah jugoslovanskih žena.

Žensko vprašanje
Prve članke na temo položaja žensk v družbi je pričela objavljati v reviji Slovenka (časnik), kasneje pa še v Slovenskem narodu, Edinosti in v Jugoslovanski ženi. Tu je pogosto objavljala članke (Za naše žene, ki se same skrbe za eksistenco, Naš hiperidealizem, Kaj hočemo, Žena v družini in družbi, O današnji ženi … ) s tematiko o pravicah ženske do dela, volitev in izobrazbe. Zavzemala se za emancipirano žensko, ustvarjalko in izobraženko. Poudarjala je, da emancipirane ženske niso sovražnice moških in naj jih le-ti ne bojijo. Želela je dokazati, da je emancipirana ženska lahko tudi soproga in mati. Tudi v svojih leposlovnih delih pogosto prikazuje ovire (npr. nezaželena nosečnost, dojenje, neplodnost), ki ženskam preprečujejo pot do neodvisnosti. O emancipaciji pa ni le pisala, tudi živela je tako. Kljub poroki dolgo ni želela živeti pri Jelovšku, poleg tega niti od Jelovška niti od Demetrovića nikdar ni želela prejemati denarja.

Pripovedna proza
Na kmetih (Edinost 1899), Misterij žene (1900) − zbirka črtic, Odsevi (1902) – novele, Iz naših krajev (1903) – novele, Iskre (1905) – črtice, Njeno življenje (1914 in 1918) – roman, Vladka in Mitka (1927), Vladka, Mitka in Mirica (1928), Hanka (1938) – roman, Veliki in mali ljudje (1960), Odsevi (1970).

Dramska dela
Ljubezen (1901), Amerikanci (1908), Arditi na otoku Krku (1922).