Središče ob Dravi, 21. junij 2014

Rezultati literarnega natečaja Prlekija, moj dom.

Književne nagrade bodo podeljene 12. septembra 2014 na prireditvi Večer prleške poezije in vina (Pub-bar Akcija), Središče ob Dravi.

Komisija:
Aleksandra Štih, Jasna Munda, Danica Žerjav, Helena Srnec

3 pesmi – OŠ

Anja Pušenjak, Ljutomer
Ana Zemljič, Ormož
Janez Henzel, Ivanjkovci

PRLEKIJA, MOJ DOM

Sonce se je za hribe skrilo
in s seboj
s sončnimi žarki
v Müro sivega kmeta potonilo.

Njegova duša dobra je bila,
vedel je,
da nekoč prišla bo ura ta,
ko smrt ga k sebi bo poklicala.

Zdaj tam zgoraj videl je ves svet.
Svojo Prlekijo poznano,
Prekmurje še neznano.

Zato onkraj Mure se je podal,
da Prekmurje bi spoznal.

Čez oblake jadral je,
srečal štorklje,
ki v Prlekijo namenjene so bile.

Pa on gleda in se čudi,
da so tukaj beli tudi,
pa so reke, polja, šume,
a le ena je razlika,
nimajo enakega jezika.

Težko jih je razumeti,
kaj šele po njihovo zapeti.
Raje on zapoje pesem to,
ki gre mu najbolje v uho.
»Ke so zej že tisti cejti,
Kak je daleč to.
V raztrganih sen gatah skoka,
posa Šekico.
Tralala, tralala …«

A vseeno se odloči,
da vrne se domov,
saj Prlekija edini bo kraj,
kjer bo za njega vedno pravi raj.

AVTORICA: ANJA PUŠENJAK, LJUTOMER
RAZRED: 6.
OŠ JANKA RIBIČA CEZANJEVCI LJUTOMER

Prlekija, moj dom

Prlekija je moj dom,
saj tu sem že od malega
in kamorkoli me pot zanaša,
me zmeraj nazaj
v to sončno deželo vrača.

Tukaj ljudje, se pravi Prleki,
so vestni in marljivi,
a ko enkrat delo se opravi,
tudi oni se zabavajo radi.

Tu v goricah, ko jesen je,
klopotec nam pesmi igra,
trta pa se kar šibi
od grozdja sladkega.

Stare domačije tukaj čara ne izgubijo,
saj nam kot del tradicije
spomine v srcu prebudijo.

Včasih pa se ti zdi,
kot da v Prlekiji narava
čudeže prav odobrava.

Saj, ko pogledaš v nebo,
ti tukaj ptice zapojejo
še posebej lepo.

Če pa s kakega griča
zazreš se v daljavo,
tvoj pogled uzrl bo
lepoto pravo.

Ana Zemljič, 7. a
OŠ Ormož, Hardek 5, Ormož

PRLEKIJA, MOJ DOM

Najlepši kraj je Prlekija,
kjer je moja domačija.
Prleške kraje krasijo gorice,
tam žvrgolijo ptice.

Po dolincah žuborijo potočki,
ob njih cvetijo zvončki.
Po travniku in gričih prepevajo črički
kot mali ptički.

Ko se zazreš v daljavo,
res vidiš najlepšo naravo.

Janez Henzel, 8. razred
OŠ Ivanjkovci

2 zgodbi – OŠ

Urška Filipič, Ljutomer
Reja Žinko, Ljutomer

PRLEKIJA, MOJ DOM!

Prlekija je pravzaprav res moj dom. Tukaj živim že, od kar sem se rodila. V Prlekiji sem doživela že mnogo čudovitih dni in spoznala nekaj res prijetnih ljudi. Tukaj se mi zdi, da čas teče z menoj, da sem lahko res to, kar sem.
Ja, Prlekija je čudovita dežela. Je dom mene in še mnogih drugih ponosnih Prlekov. Živeti tukaj je nekaj najlepšega, kar si človek lahko želi. Dihaš svež zrak, vidiš polja, njive, včasih zajčka ali pa srnico. Najlepše je, ko se zjutraj zbudiš in slišiš ptičke čivkati. Ko listje odpada z dreves, ko breskve cvetijo. Vsi ti trenutki mi pridejo na misel ob besedi Prlekija. In vseh teh lepot niso deležni vsi ljudje.
V to deželo se človek enostavno zaljubi. Vsi ti vinogradi, Jeruzalem, gozdovi in griči, njive in polja, in še kaj bi se našlo, so preprosto čudež narave. Ljudje tukaj so preprosti, zanimivi ter prijazni. Prleki so že od nekdaj složno stopili skupaj, ko je bilo to najbolj potrebno. Stopili so skupaj in pokazali moč malega naroda. Ta prečudovita dežela je moj dom. In za to sem hvaležna.
Prleki smo pametni, domiselni, čeprav študije kažejo, da smo med manj razvitimi deli Slovenije. Biti Prlek je vseeno lepo že zaradi zdrave kmečke pameti. Razne prireditve, zgolj obisk letnega kopališča kaže na našo dobro voljo. Pri starejših je še posebej opazna, ko spijejo kozarec ali dva dobrega vina. Čeprav smo majhni, se dobro razumemo. In to je čar majhnih dežel. Ko grem po mestu, poznam vsakega tretjega človeka, ki ga srečam. Prleščina kar odmeva po vaseh in mestih v Prlekiji. Ljudje tukaj so nasmejani, pozitivni ter veseli. Tudi sramu se ne pozna, harmonika na veselici je nujna, domače vino ter »lűk in zobl« pa tudi ne škodijo. Zapleše se polka in še kaj. Tudi naši običaji, ki jih skrbno ohranjamo, so zelo zanimivi.
Po okolici slišiš krike malih otrok, ki se lovijo, po dvorišču se igra nogomet, sprehodi so nuja. Precej ljudi zelo rado kolesari, se sprehaja ali teče. Čeprav nimamo širokih cest, veliko vasi tudi pločnikov ne, se znamo vseeno imeti »fajn«.
Tukaj v Prlekiji si vedno lepo sprejet. Tu je tvoj dom. Ni pomembno, ali si znan ali ne, tukaj se gleda predvsem na pristne stiske rok, objeme, poglede v oči in lepe besede. Sosed pozna soseda, kar je danes že velika redkost, ljudje se pogovarjajo, ko se srečajo in predvsem cenijo lepoto narave.
Včasih se ozrem v daljavo in vidim njive. Nekatere so že zorali, na drugih že rase ječmen, tretje so še v barvi travnika. To je to, kar želim videti vsak dan.
Prlekija je del mene. To ni zgolj pripadnost nekemu delu Slovenije. Biti prebivalec Prlekije je način življenja. Način, ki bo – kjerkoli že bom – vedno del mene.

AVTORICA: URŠKA FILIPIČ, LJUTOMER
RAZRED: 8.
OŠ JANKA RIBIČA CEZANJEVCI, CEZANJEVCI 39, 9240 LJUTOMER

PRLEKIJA, MOJ DOM

»Še osem minut,« je oznanila učiteljica. Anja je pogledala na uro in se še na lastne oči prepričala, da ji je res ostalo samo še osem minut do konca ure. Pogledala je po razredu in videla, da tisti sošolci, ki so končali, že strmijo v zrak, ostali pa pišejo še zadnje besede na list pred sabo. Bil je torek – pisali so esej in vsi so vedeli, da bo to najpomembnejša ocena v letu, saj navsezadnje pišejo o svoji okolici, o svojem domačem okolju, pisali so o Prlekiji. Anja je z očmi preletela list pred sabo in se spomnila na vso delo, ki ga je vložila v esej. Ostajala je v knjižnici in prebirala knjige, si ogledovala dokumentarne filme ter si poskušala v glavi skicirati približno vsebino svojega eseja. Opazovala je črke in besede ter se skušala spomniti še zadnje stvari, ki ji je manjkala – naslova. Moralo je biti nekaj preprostega, ampak zgovornega. V rokah je držala kemični svinčnik in tuhtala. Presedla se je na stolu in se nagnila nad esej ter ga začela še enkrat brati v upanju, da bo dobila idejo za dovolj dober naslov.

Prlekija je mnogim neznana pokrajina, ki se razteza v severovzhodni Sloveniji, med dvema rekama, med Muro in Dravo. Torej leži v Panonski pokrajini in prevzema njene značilnosti. Pravijo, da je dežela prelepih nasprotij in polna skrivnosti, prebivalci (Prleki) pa smo gostoljubni in navezani na domovino. Ne bom vas utrujala s statističnimi podatki, ki jih lahko najdete na internetu, niti ne bom naštevala vseh znamenitosti ali opisovala kulture.
Prlekijo vam bom predstavila skozi moje oči, skozi oči »Prlečke«, ki v Prlekiji živi, že odkar se je rodila.
Ko pomislim na Prlekijo, se najprej spomnim na zelene travnike, na gozdove in na polja, ki jo prekrivajo vso po dolgem in počez. Spomnim se na vse trenutke, ki sem jih preživela v naravi, sama ali pa z najbližjimi. Spomladi, ko vse cveti, smo nabirali cvetlice in jih povezovali v šopke, spet drugič smo po gozdovih v neskončnost iskali gobe. Lovili smo se po koruzi in pomagali sosedom kmetom pri pospravljanju krme. Da, tudi kmetije so del Prlekije. Čeprav jih je bistveno manj, kot nekoč, jih je nekaj vendarle ostalo. In prav zaradi njih imamo polja.
Seveda Prlekija ni samo to, poleg vasi in naselij imamo tudi večje mesto – Ljutomer. Ljutomer ni zelo velik, vse prej kot to, je pa za nas precej pomemben. Je osrčje Prlekije in večina dogodkov se odvija prav tam. Tam je večina večjih trgovin, kulturni dom, gimnazija, letni bazen … A zame najpomembnejša stvar tam je stadion, kjer potekajo kasaške dirke. Ljutomerski kasači so eni najbolj cenjenih v Sloveniji. V skupino najbolj cenjenih spadajo še vina in prleške jedi. Ni boljšega mesa od mesa »iz tünke«. Če se pelješ po Prlekiji, ne moreš zgrešiti klopotcev, ki se dvigujejo v vinogradih, med potjo pa gotovo srečaš reko Ščavnico. Ščavnica teče po Prlekiji, na koncu pa se izliva v Muro. Ni nič posebnega, a brez nje pač ne gre.
Prej sem omenila nekaj značilnosti nas Prlekov. Sama mislim, da smo ljudje, ki se po eni strani radi šalimo, tako na svoj, kot na račun drugih, a smo kljub temu pošteni, delovni, mogoče malo trmasti in svojeglavi. A najprej Prleka prepoznaš po njegovi govorici, po naši prleščini. Prleki radi »gučimo in po navodi nas nihče ne razme, še nejmeje pa tisti z drugega konca Slovenije. To je res. Prleško narečje je precej zanimivo in razgibano, zaradi tega, ker pa govorimo precej hitro, je za druge še toliko bolj nerazumljivo. A vse se da, zato se tudi mi znamo sporazumevati z ostalimi.
Prlekija je za druge le del Slovenije, mogoče jim je všeč, a nihče do nje ne čuti tega, kar čutimo mi. Nihče ne čuti te ljubezni in spoštovanja, ki ga imamo do našega doma. Zato moramo Prlekijo čuvati in jo s ponosom predstavljati drugim, ne smemo se je sramovati ali je celo zasmehovati. Prlekija je naša zemlja, naš zrak, naše življenje in naj bo naš ponos. Naš in samo naš, saj nam je nihče ne more vzeti.

Anja je še enkrat tiho prebrala zadnji stavek in se nasmehnila, ko je dobila idejo za naslov. Naslonila se je naprej in na sam vrh lista napisala naslov, ravno v trenutku, ko je zazvonil šolski zvonec. Samozavestno je oddala esej in se odpravila iz učilnice. Ko je na hodniku čakala na naslednjo uro, je premišljevala o treh besedah, ki so sestavljale naslov njenega eseja. Naenkrat so se ji zdele resnične in pomembne, naenkrat je dobila občutek, da so to besede, na katere ne sme nikoli pozabiti ali jih zanemariti. Ob sebi je slišala pojoč glas njene sošolke Neje, ki jo je spraševala, kako je naslovila esej. Anja se je nasmehnila in s ponosnim glasom rekla: »Prlekija, moj dom«.

AVTORICA: REJA ŽINKO, LJUTOMER
RAZRED: 9.
OŠ JANKA RIBIČA CEZANJEVCI, 9240 LJUTOMER

 
3 pesmi – Gimnazije

Nika Bedekovič, Gimnazija Ormož
Lea Rajh, Gimnazija Ormož
Alenka Pevec, Gimnazija Ormož

GORICE DIŠIJO

-Kako, dišijo?-
Pojdi, bratec, med terase. Si tam? Zapri oči. Slišiš?
Tišina. Nato pa… tu dum. Tu dum. Tu dum.
To so gorice. To je tvoje srce.
Povohaj, bratec. Vohaš?
To so gorice. Tvoja hrana.
Dotakni se lista. Ali čutiš?
To so gorice. Tvoja voda.
Odpri oči. Poglej okrog sebe.
To so gorice. Tvoje življenje. Tvoj dom. Od tod izhajaš.
Bodi ponosen, bratec. Ne skrivaj svojega doma.
Ni lepših goric, ni lepšega kraja kot tvoj rodni dom.

Nika Bedekovič, 2. a, Gimnazija Ormož

TRTA, GROZD IN ŠKARJE

Oj vince, oj vince, od kje si prišlo,
tam doli v vinogradu je zraslo drevo,
drevo polno listja in sladkih sadov,
smo brali in brali dokler ni pošou.

Škarje v roke, batače na noge,
vinske terase se vijejo v kroge,
debeli grozdi s trte so viseli,
mi pa smo si eno lüštno zapeli.

Kište smo pridno polnili do vrha,
traminec je mali in se že krha,
rdeči sadež mošt nam daje,
a kakovostno vince pijemo raje.

Trte obrane in roke umazane,
poti gospodove bile so nakazane,
podaril nam je čar vina in veselja,
pijmo ga zmerno do konca življenja.

Lea Rajh, 4. A, Gimnazija Ormož

BROTEV

Že čüje se klopotca glas,
to pomeni, da jesen zove nas.
Posprafti moramo pridelke še,
da za zimo bomo meli kredik vse.

Tüdi v gorice moremo ite,
da bomo imeli čez leto kej zapite!
Ženske nej povitico kredik naredijo,
moški pa klet pripravijo.

Prubamo, če grozdje je zadosta sladko,
te lehko gremo v gorice v bratvo.
Broči že s škorjami v gorice hitijo,
pütari pa še stalno pri storen vini stojijo.

Da še bolj bo veselo,
povabimo še frajtonarja na delo.
Malo še bomo zapeli,
da bomo bolj pune sode vina meli.
Od daleč čüje se gospodinje glas,
na mizi čaka jüžna vas.

Te pa mošteka gremo na prešo probat mi,
te pa te nas čuli tüdi vi:
¨Moštek sem jaz,
moštek si ti,
mošteki smo vsi!¨

ALENKA PEVEC, 2. a, Gimnazija Ormož

Delo je svojevrsten zbir avtorjev, vezanih na Prlekijo.

Helena na kratko predstavi zgodovino, vaške grbe, prleški jezik ter 115 avtorjev. 27 avtorjev je tudi spisalo refleksijo na temo “prleška düša”, kar pa daje delu avtentičnost, pristnost.

Drugi del nam prikaže pokrajino Prlekijo, prebivalce Prleke, vlogo ženske in vlogo moškega, odnos do šole, izobraževanja, odnos do zemlje, odnos do vina, odnos do krščanstva, vere …
Predstavi nam tudi vraže, šege in navade.

V tretjem delu – Srce v otroku, otrok v srcu – so zbrane basni in pravljice, vezane na Prlekijo.

Naslovnico krasi fotografija Cirila Ambroža. Urednik dela je Robert Titan Felix.

Ormoški gimnazijci nam bodo predstavili lit. delo z uprizoritvijo igre Prleški utrip, ki Vas bo popeljala skozi knjigo.

Nastopajo: Lea Rajh, Miha Kolmančič, Domen Rotar, Kaja Lašič, Nejc Šulek.

Po predstavitvi bo sledila pogostitev s pokušino vina 🙂

Vabljeni, da se nam pridružite,

KUD Prasila

Srečko Kosovel

Srečko Kosovel se je rodil 18. marca leta 1904 v Sežani. Kmalu po njegovem rojstvu se je družina preselila v Pliskovico na Dolenjem Krasu, vendar tam niso ostali dolgo. Leta 1908 so se naselili v Tomaju, kjer so živeli v šoli.

V Tomaju je obiskoval osnovno šolo. Kosovel je prvič objavil svoj spis kot 11-leten otrok v otroškem listu Zvonček, v katerem opisuje Trst. V to mesto je kot otrok veliko hodil in je imelo v njegovem srcu poseben prostor. Pri Kosovelih je bilo zanimanje za umetnost splošno. Hodili so v Trst v gledališče in na koncerte ali k prijateljem in znancem, ki so bili podobnega duha, in ti so bili večkrat gostje pri njih v Tomaju. Po opravljeni osnovni šoli se je leta 1916 vpisal na realko v Ljubljani, na kateri je bil učni jezik nemški. Začel je sodelovati v srednješolskem literarnem krožku in v dijaških glasilih, izdajati je začel tudi tiskan dijaški list Lepa Vida in zbral v njem vrsto mladih, vendar ga je moral zaradi neplačanih dolgov ustaviti. Leta 1920 se je odzval na fašistično politiko Italije, ki je požgala Narodni dom v Trstu. Ko je leta 1922 maturiral, se je odločil za študij slavistike, romanistike in pedagogike na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Sodeloval je pri avantgardistični reviji Trije labodi, ki je začela izhajati leta 1921 v Novem mestu. Organiziral je literarno-dramatični krožek, predavanja in literarne večere v Ljubljani in pred delavci v Zagorju. Leta 1925 je s svojimi vrstniki prevzel urejevanje revije Mladina. Pripravljal je tudi zbirko Zlati čoln, ki pa ni izšla.
Sprva je pesnil pod vplivom moderne, posebej impresionizma J. Murna. Prevladujoči motivi so kraška pokrajina, mati in smrt, pogosto s simbolnim pomenom (pesmi Balada, Bori, Vas za bori, Slutnja). Tako najobsežnejši del njegovega pesništva govori o Krasu, zaradi česar ga imenujemo »lirik Krasa«, kjer srečujemo impresije, ki pogosto preraščajo v prispodobo narodne ogroženosti, motive, v katerih je upodobljena ljubezen do matere in dekleta, pa izpovedi, v katerih se oglaša slutnja smrti. Nato je Kosovel prešel v ekspresionizem in razvil vizionarno, družbeno in religiozno tematiko z osrednjo idejo o osebni in kolektivni apokalipsi, ki v sebi nosi očiščenje krivde in stvarjenje novega etosa.
Tako precej pesmi govori o družbenih krivicah, o mračni usodi Evrope (Ekstaza smrti) in o neizogibnosti revolucionarne preobrazbe sveta (Rdeči atom). Velik delež v Kosovelovem opusu predstavljajo tudi njegove t. i. konstruktivistične pesmi (konsi), ki so izšle v pesniški zbirki Integrali, in so najmodernejši tip slovenske poezije.
Konec februarja 1926 se je po nastopu v Zagorju, ko je ponoči na postaji čakal vlak, prehladil in zbolel, a se, vsaj tako je bilo videti, pozdravil. Za velikonočne počitnice se je lahko vrnil v Tomaj. Tu se je bolezen ponovila in pojavili so se zapleti.
Srečko Kosovel je umrl 27. maja leta 1926 v Tomaju.

“Rad bi povedal ljudem lepo, dobro besedo, svetlo besedo, kakor je svetlo novembrsko sonce na Krasu. Toda moja beseda je težka in molčeča, grenka kakor je brinova jagoda s Krasa. V njej je trpljenje, za katero ne boste nikoli zvedeli, v njej je bolest, katere ne morete spoznati. Moja bolečina je ponosna in molčeča in bolj nego ljudje jo razumevajo bori na gmajni in brinjevi grmi za skalami.”
—Srečko Kosovel (Pesmi, 1927)

*Ustvarjanje za otroke in mlade
Srečko Kosovel, kljub kratkemu življenju potrjuje, da je večina pomembnih slovenskih pisateljev, posebej pesnikov, pisala tudi za otroke. V pesmih za mladino srečamo Kosovela v manj dramatični luči, tu ne prevladuje več motiv smrti, več je sonca, predvsem pa pogledov po drobnih, preprostih stvareh iz vsakdanjega življenja ali živalih, ki so človeku, še posebno otroku blizu. Pred nami je nežen opazovalec narave, ki se rad igra, miruje, njegovo srce se odpira pred nami in v njem je veliko več svetlobe. Je otrok kraške zemlje, njenih borov in brinja. Naslovi nekaterih njegovih otroških pesmi so: Naša bela mačica (Sonček boža tačice), Sultanček na vlaku, Medvedi in medvedki, Vrabček zoblje, Polhi, Deček in sonce, Brinjevka, Škrat Dobrošin, Kje?, Otrok s sončnico, Burja, Prošnja, Dete na travi, Marjetice, Naš prašiček, Močeradek, Polh v jeseni, Večer, Pasja vera, Stoji sredi polja, Vožnja, Na večer, Kadar otrok spava, Danuška, Mravljica, Pesem s Krasa, Hišica, ki je pod klancem, Vas za bori, Po nevihti, Odpeljali so kozlička, Polno pest, Starka za vasjo, Mati bere, Mati čaka, Drevesa v dolini, V sivem jutru, Pesem št. 1, Cvetje na oknu.

*Dela
Izbrane pesmi (1931), Izbrane pesmi (1949), Zlati čoln (1954), Moja pesem (1964), Ekstaza smrti (1964), Integrali 26 (1967), Naša bela mačica (1969), Sonce ima krono (1974), Pesmi (1983), Deček in sonce (1996).

Viri
Janko Kos, Tomo Virk, Gregor Kocijan. (2002). Svet književnosti 3. Maribor: Obzorja.
Matevž Kos. (2007).Fragmenti o celoti : poskusi s slovenskim pesništvom. Ljubljana : Literarno-umetniško društvo Literatura.

“Slovenska inteligenca, brez posameznikov, je obleka brez barve, hoče biti kozmopolitska in internacionalna, pa oboje ni izraz junaško rpemagane plemenske zagrizenosti, kakor npr. pri romanskih narodih, marveč izraz našega slabotnega hotenja in hlapčevsko predobre, uslužne nature, ki bi rada prisostvovala pri trimalhionski gostiji zahodne Evrope in ne ve, da je človek kakor drevo, ki raste šele iz svoje zemlje v vesolje, da je človek kakor zvezda, ki ima svoj določen tir in se ne more odtrgati od njega, da je narod kakor gozd, ki sprejema šumenje in govorico vse oddaljenih duš – vetrov, jo pretaplja vase in se plemeniti v tihi zavesti, da ima povsod krog sebe same ljudi, prijatelje, brate.”
(S. Kosovel, Pravica)

Denis Škofič

Denis Škofič je novo ime, ki v slovensko literaturo vstopa iz panonskega prostora. Od tam so podobe pretežnega dela pesmi, med katerimi ima posebno mesto avtorju dobro znana murska mrtvica. Vendar pa ta poezija ne išče panonskih sentimentov, pač pa ima povsem drugačen nastavek.

Podobe iz narave so netivo za izvirno metaforično govorico, ki svoj učinek gradi na zamenjavi v zunanjem svetu ustaljenih vlog. S Sprehajalcem ptic vstopamo v krajino nadrealističnih zasukov, kjer se »hiša v tebi razbeži v miši«, v zastrti svet otroštva, kjer »iz lastovičjega gnezda visi prazen hlev«, v odrešitev intime, ko si je treba »sezuti srce« in vstopiti » z bosim nagonom«; od daleč pa se sliši nadležno drdranje »šivalnih strojev reke Mure« in drugi družbenokritični komentarji. Pesnikov pogled je uprt v zemljo – skozi čutenje in čudenje, pa tudi z obsodbo in zoperstavljanjem, se izrisuje izvirna in obvladana pesniška drža, ki se zaveda, da je potreben čas, »da se navadiš lastnih navad«. (Robert Titan Felix)

“Vsake toliko se pojavijo nove poetike, ki te premaknejo prav zaradi metafor – dobre ustvarjalne metafore so psihični oz. intelektualni dogodek in ustvarjajo nove stvarnosti. Nazadnje sem to doživela pri Sprehajalcu ptic Denisa Škofiča.”
(Petra Kolmančič, Lud Literatura št. 269)

“A naj bodo le ptice, samo sprehod ali oboje hkrati, priznati je potrebno, da gre za lepo grajen pesniški prvenec, s katerim je Denis Škofič, ki je doslej objavljal v več literarnih medijih, dokazal, da zmore nagovoriti celovito in zelo prepričljivo.” (David Bedrač, revija Mentor)