Alma Ida Wilibalda Maximiliana Karlin

Pesnica, pisateljica, mladinska pisateljica, popotnica, poliglotka, ljubiteljska etnologinja, biologinja.
Alma Karlin se je rodila 12. oktobra leta 1889 v Celju. Umrla je 14. januarja leta 195o v Pečovniku pr Celju.

Alma Ida Wilibalda Maximiliana Karlin se je rodila očetu Jakobu Karlinu, majorju avstro-ogrske vojske, in materi Wilibaldi, učiteljici na celjski dekliški šoli. Oče Jakob je umrl leta 1898 zaradi jetike, ko je Alma imela osem let.
Kot večji del tedanjega celjskega meščanstva je tudi Alma govorila in pisala v nemškem jeziku, slovenskega jezika pa ni govorila najbolje in ga ni uporabljala veliko. V družini so govorili nemško.
Alma je zgodaj pokazala smisel za glasbo, risanje, še najbolj pa za učenje tujih jezikov.
Srednjo šolo je končala v Gradcu, od tam pa je leta 1913 odšla v London študirat jezike.
Študirala je angleščino, francoščino, latinščino, italijanščino, norveščino, danščino, finščino, ruščino in španščino, kasneje pa se je učila še perzijščino, kitajščino in japonščino.
V začetku 1. svetovne vojne, leta 1914, se je morala umakniti na Švedsko in Norveško, ker je bila kot državljanka Avstro-Ogrske v Londonu nezaželjena. Leta 1918 se je vrnila v Celje, kjer je ustanovila šolo za tuje jezike, dozorela pa je tudi odločitev za potovanje okoli sveta. Iz prihrankov si je kupila svoj prvi pisalni stroj, slovito Eriko, ki jo je spremljala do konca življenja. Na pot se je pripravljala tako, da je vadila v slikanju in se dodatno učila zemljepisa, zgodovine, naravoslovja, botanike in zoologije. 24. novembra 1919 pa je odšla na pot in bila zdoma vse do leta 1928. Po dolgem čakanju je dobila vizo za Japonsko.
V tem času je prepotovala velik del sveta in med drugim obiskala Južno in Severno Ameriko, Daljni Vzhod, Tihomorske otoke, Avstralijo in Azijo. O svojem potovanju in doživetjih je pisala v različnih časopisih in revijah, med drugim tudi v glasilu celjskih Nemcev Cillier Zeitung, v nemška časopisa Neue Illustrierte Zeitung in Der deutsche Bergknappe. Bila je dolgoletna etnografinja in zbirateljica. Večino predmetov, ki jih je nabrala na svojih potovanjih, je pošiljala domov (nekateri ohranjeni primerki z njenih potovanj so danes shranjeni v Pokrajinskem muzeju v Celju). Njena zadnja postaja na potovanju pa je bila Indija, od koder se je januarja leta 1928, vrnila v Celje.
Po zasedbi Jugoslavije 1941 je bila aretirana in predvidena za izgon v Srbijo, vendar so jo po posredovanju vplivnih nemških prijateljev izpustili. Kot znana nasprotnica nacizma se je v strahu pred gestapom avgusta 1944 odpravila v partizane. Upala je, da bo s pomočjo partizanov prišla do Angležev. Vendar ji z osvobojenega ozemlja v Beli krajini partija kljub bolezni ni dovolila k Angležem v Italijo.
Partizani so jo spustili le v Dalmacijo, od koder se je po končani vojni vrnila v Celje.
Umrla je zaradi tuberkuloze in raka na dojki 14. januarja 1950 v zidanici v Pečovniku 44, kjer je zadnja leta preživela s prijateljico slikarko Theo Schreiber Gamelin (1906 -1988). Na njeno željo jo je Thea pokopala na Svetini nad Štorami.

Opus Alme Ide Wilibalde Maximiliane Karlin po do sedaj zbranih podatkih obsega štiriindvajset objavljenih knjig, več kot štirideset proznih del novel, črtic, člankov, pesmi (ohranjene so v rokopisu), notnih zapisov ter risb. Pisala je v nemščini, nakatere članke je pisala v angleščini za angleško govoreča področja.
Najpomembnejša dela – potopise, romane in etnološka dela je izdala v prvem desetletju po vrnitvi s poti, od leta 1928 do leta 1938, 22 njenih knjig so med letoma 1921 in 1937 izdali pri različnih založbah v Nemčiji, Angliji, na Finskem in v Švici. Nekatere iz med teh dvaindvajsetih knjig so tudi ponatisnili (troje njenih najpomembnejših popotniških knjig je takrat doseglo naklado 80.000 izvodov) in jih prevedli v angleščino, francoščino in finščino. Nekatere njene knjige sta ilustrirala celjski slikar Seebacher in Tea Schreiber Gamelin.
O medvojnem času je Karlinova sproti delala zapiske, ki jih je zbrala v tri zaokrožena besedila: Der Transport, Der Kampf mit dem Ortsgruppenführer Ewald Wrentschur in Bei den Partisanen. Objavljena so bila leta 2007 samo v slovenskem prevodu pod naslovom Moji zgubljeni topoli.
Alma Ida Wilibalda Maximiliana Karlin je s svojim književnim delovanjem prevzela tudi švedsko pisateljico in nobelovo nagrajenko Selmo Lagerlöf, ki je Karlinovo predlagala za Nobelovo nagrado za književnost za delo Laterna smrti.
Leta 2009 je nastal igrani dokumentarni film o njenem življenju z naslovom Alma M. Karlin: Samotno potovanje. Karlinovo je upodobila igralka Veronika Drolc, film pa je režirala Marta Frelih.

Romani, potopisi: Malik (1932), Samotno potovanje (1969), Roman o potopu celine (1936), Moj mali Kitajec: roman iz Kitajske (1921), Mistika Južnega morja, I. del Polinezija, II. del Melanezija-Mikronezija (1931), Nabobova stranska žena (1937), Doživeti svet (2006);
novele: Mala Siamka (1937), Najmlajši vnuk častitljivega I Čaa: novela iz Kitajske (1948), O Joni San: Japonske novele (2006);
zgodbe: Kupa pozabljenja: dve zgodbi (1938), Zmaji in duhovi (1996), Mala pomlad: tri zgodbe (1937), Mesečeve solze: zgodba iz Peruja (1935), Štiri dekleta v vetru usode: Zgodba z Južnega morja (1936,1939, 1943), Svetlikanje v mraku (1999);
dramska dela: Kringhäuslerjevi: drama v treh dejanjih (1918);
druga dela: Kot ujetnica pri lovcih na glavo na Novi Gvineji (1960), Modri mesec (1997), Smrtonosni trn (2006), Angel na zemlji (1998), Urok Južnega morja: tragedija neke žene (Im Banne der Sudsee) (1930) , prevod Celje, Mohorjeva družba (1996), Into-Yo-Intec (1934), Popotne skice (1997), Pod košatim očesom (1938), Moji zgubljeni topoli (2007).

Prva izdaja Samotnega potovanja v daljne dežele je v slovenščini izšla leta 1969 v prevodu Mete Sever.

Samotno potovanje v daljne dežele je opis študijskega potovanja okoli sveta, ki se je s predvidenih treh
let zavleklo na osem let. Avtorica ni hitela, potovala je v »človeškem ritmu« in v vseh deželah našla čas,
da je spoznala dušo dežele in ljudi. Oboje je še bolj poglobljeno opisala v svojih literarnih delih.

V pričujoči potopis nas najbolje vpeljejo njene lastne besede, ki jih je napisala v Predgovoru. Povsem
nemogoče je bilo v eni sami knjigi zajeti osemletno študijsko potovanje z vsemi opisi s področja
botanike, vraževerja, ljudskega življenja, umetnosti in tako dalje, zato se je odločila opisati le osebne
izkušnje: težave s katerimi se je morala vedno znova spoprijemati – predvsem kot ženska, ki potuje
sama. Denar za potovanje si je služila sproti: kot domača učiteljica je poučevala angleščino, bila je dopisnica
avstrijskega časopisa Knittelfelder Blatt, na Japonskem se je zaposlila na nemškem veleposlaništvu, v Pekingu je
bila pomočnica nemškega dopisnika, predavala je v misionih in ženskih društvih o življenju žensk v deželah, ki
jih je bila obiskala, navezala je številne stike z novimi prijatelji, ki jih je bila spoznala na poti … A od vsega, s čimer je avtorica takrat odpotovala iz domovine, je po številnih nevarnostih in mukah ob svojem povratku leta
1928 prinesla nazaj le sebe in – svoj pisalni stroj, in še to oba v zelo slabem stanju.

V Samotnem potovanju opisuje torej svoje najosebnejše izkušnje in najpomembnejše pustolovščine in
najglobja občutenja, ki so jih v njej obudile tuje dežele. Na pot je odplula 24. novembra 1919 iz Trsta proti Južni Ameriki. Leta 1920 se je izkrcala v Peruju, avgusta istega leta je prispela v Panamo. Leto 1922 je preživela
na Japonskem. Julija 1923 se je odpravila v Korejo, nato v Mandžurijo, na Kitajsko, v Avstralijo in na Novo Zelandijo. Leta 1924 se je potepala skozi skrivnostno otočje Južnega morja.

Izredni napori, ki jih je preživljala na svojih potovanjih, male krhke gospe niso zlomili, kajti to je bil šele začetek
njenih popotovanj. Alma ni odkrivala novih dežel, na svojih popotovanjih je odkrivala predvsem sebe, svoj notranji svet in svoje doživljanje sveta.

Knjiga je razdeljena na štiri poglavja: Odhod, Amerika, Na Daljnem vzhodu in Po Avstraliji. Ta poglavja
so razdeljena na številna naslovljena podpoglavja, v katerih opisuje zaokrožene zgodbe. Potopis je obsežen, pa tudi zanimiv, če ga beremo kot pričevanje o popotnici in pisateljici in o nekem času, ko so bili taki podvigi prava
redkost.

Na koncu knjige je spremna beseda Marjana Pušavca, ki pojasnjuje avtoričino življenje in delo.