Ljudmila (Mila) Kačič.
Pesnica, igralka in klasična pevka.
Mila Kačič se je rodila 5. oktobra leta 1912, Sneberje pri Ljubljani. Umrla je 3. marca leta 2000, Ljubljana.
Po končani osnovni šoli je obiskovala meščansko šolo. S počitniškim delom si je prislužila za knjige in šolske potrebščine. Študirala je solopetje in dramsko igro na Državnem konservatoriju v Ljubljani in opravila štiri semestre na AGRFT. Njena velika ljubezen je bil kipar Jakob Savinšek, s katerim sta imela edinega sina Davida (1949–1990).
Gledališče, opera in film.
Z igranjem je začela na amaterskih odrih pri šestnajstih letih, leto pozneje je bila sprejeta v radijsko igralsko družino. Po končanem študiju je leta 1941 postala članica opernega zbora v ljubljanski Operi, kjer je do osvoboditve (1945) v štirih sezonah sodelovala pri 42 uprizoritvah. Od 1945 do upokojitve 1970 je bila članica Drame SNG v Ljubljani, kjer je dala življenje več kot sto dvajsetim likom.
Njena prva filmska vloga je bila Poštarica v Vesni, nastopila je tudi v: Naš avto, Ne čakaj na maj, Svet na Kajžarju,…
Za vlogo v To so gadje je dobila zlato areno na filmskem festivalu v Pulju (1978), za vlogo Matere v filmu Kormoran pa so ji na Tednu domačega filma v Celju podelili priznanje igralka leta (1986). Združenje dramskih umetnikov Slovenije ji je podelilo priznanje za življenjsko delo (1994). O tem, kako vsestransko priljubljena je bila tudi zunaj gledaliških krogov, pa pričata naziv Slovenka leta, ki so ji ga leta 1994 podelili bralci revije Jana, in listina o imenovanju za častno meščanko Ljubljane iz leta 1998.
Literarno delo.
Svojo prvo pesem je Kačičeva napisala pri šestnajstih. V intervjuju za Našo ženo je povedala, da je začela pisati zato, ker je bila v svojem igralskem poklicu nepotešena. V gledališču namreč skoraj nikoli ni igrala ljubezenskih vlog, ker pa je bila čustev polna in jih ni mogla nikjer izpovedati, se je zatekla k poeziji.
V zgodnji mladosti se je navduševala nad Župančičevo zvočno liriko in Cankarjevimi črticami. Pesmi Antona Gradnika (Večerne samote) so jo spodbudile k odkriti izpovedi lastne življenjske zgodbe, očitala pa mu je neumnost, da bi moški pisal o tistem, kar doživljajo ženske. Od tujih avtorjev je najraje prebirala kitajsko liriko in Lorco. K pisanju poezije so jo spodbujali njen življenjski sopotnik, Jakob Savinšek, Edvard Kocbek, Jože Vidmar.
Tone Pavček je njeno poezijo označil takole: »Iz njenih pesmi žari žerjavica v telesu, trepeta ljubezen, ki je v vseh stvareh, ki se morajo iz ljubezni dati in iz ljubezni jemljejo, v sebi nosi gnezdo bolečine, zapuščenosti in grozo smrti, a bolj kot to jo čez vse zaznamuje mila otožnost zrenja na vse, kar je in ni minulo, kakor resnična pobožnost žene, ki sta ji pesem in življenje milost.«
V njeni poeziji se prepletajo trije temeljni motivi: ljubezen do dragega moškega, senca smrti in materinstvo.
Leta 1962 je bila s pesmijo Resignacija predstavljena v Antologiji moderne jugoslovanske poezije kot edina avtorica slovenskega dela zbirke. Nekaj njenih pesmi je prevedenih v angleščino in predstavljenih v antologiji Parnassus of a small Nation. Del njene pesmi Ko bom umrla je natisnjen v svetovni knjigi aforizmov.
Leta 1985 je prejela nagrado italijanske Akademije za umetnost in poezijo, zlata ogrlica. Njene pesmi so izšle v sedmih pesniških zbirkah: Neodposlana pisma (1951), Letni časi (1960), Spomin (1973), Okus po grenkem (1987), Minevanja (1997), V šelestenju trav me išči (2004, slovensko-hrvaška izdaja), Skoz pomladni dež bom šla (2005), Prigodice (zbirka 140 pesmi in 5 proznih besedil izdana kot 147. zvezek v Knjižnici MGL).
Iščem te v travah
iščem te v morjih
najdem te v zvezdah
ki sijejo name
PREBUJENJE
Šla bom gola skoz pomladni dež.
Naj izpere z mene vso navlako
prêšlih dni.
Pajčevino že v zametku trhlih
in izprijenih vezi.
Željá upepeljenih saje
in ugaslih bolečin,
prah razočaranj in spoznanj,
vso rjo dvomov
in sumničenj bednih,
obljub gnilobo,
iz strahopetnosti zlaganih,
in vse blato premišljenih prevar.
Šla bom bosa skoz pomladni dež.
Da mi izmije nôge,
utrujene od blódenja
in od iskanja brezplodnih.
Skoz pomladni dež bom šla.
Mordà me prav na koncu póti
le kdo čaka.
Stopiti hočem predenj čista,
s srcem dekletca,
ki še véruje v bajke.
URE
Ure
milega predajanja
izpele so se v čas
Srkam
pozni lesk škrlatne zarje
Nekje odmev
A to ni več moj glas
Ljubezen
golobica biserna
mi z roke več ne jé
Tonem
v dno zloveščega večera
Svinčena noč
mi lega na srce
MOJA DLAN
Moja mala dlan
bi kakor sladka misel
rada šla ti čez obraz teman …
Prižgala spet ti svetli žar v očeh,
na lepem čelu rahlo bi póčila,
potem pa ljubkujoča izgubila
se v toplem gnezdu – kuštravih laseh.
Moja mala dlan
bi kakor vroča želja
rada šla ti čez obraz teman …
Skrivnostno bi v uho zašepetala
čarobni rek, ki ti smehljaj izvabi
in osivel spomin otme pozabi.
Na ustnah bi zamaknjena obstala.
Moja mala dlan
bi kakor mehka ruta
rada šla ti čez obraz teman …
Ta moja mala, strahopetna dlan!
Od daleč boža žalostne smehljaje
v očeh ti, ki bi plakale najraje.
Boji se, da se boš obrnil stran.